NE VELJA ZAMAN REK, DA JE PES NAŠ NAJBOLJŠI PRIJATELJ

Image 02


Pes je najverjetneje potomec volkov, ti pa spadajo med najelitnejše plenilce v naravi. Pri lovu so neverjetno vzdržljivi, hitri, divji, uspešni pa predvsem zaradi sodelovanja v tropu. In vendar so bili ti spretni ubijalci med prvimi živalmi, ki jih je človek udomačil. Skrivnost pa je, kako?

Nekateri znanstveniki trdijo, da so to storili ljudje. Volčje mladiče so uplenili, jih prinesli v svoja bivališča in jih 'posvojili'. Verjetno je bila prav pomoč pri lovu najbolj pomemben razlog za udomačitev psa. Več tisoč volkov-mladičev je moralo skozi proces udomačitve. Ljudje so morali med sabo pariti značajsko primerne volkove ter njihove mladiče zelo zgodaj odvzeti in jih hraniti ter vzgajati sami, da so se prilagodili na življenje s človekom. Takšni mladiči in kasneje odrasli volkovi še niso bili pravi psi, so pa počasi postajali bolj zaupljivi do človeka, niso se ga bali, z njim so celo sodelovali. Drugi znanstveniki trdijo, da je bil volk tisti, ki se je zaradi koristi približal človeku, zakaj bi drugače sploh dovolil človekovo bližino. Prepričani so, da so si volkovi udomačitev izbrali sami. Danes poznamo divje pse (dingo, parija psi), ki živijo v bližini človeka in jih je mogoče udomačiti. Tudi potepuški psi se smukajo okoli domov in smetišč, da bi našli hrano, ki jo človek odvrže. Tako se je morebiti dogajalo tudi pred 15.000 leti. Naši predniki so si zgradili prve utrjene naselbine, v bližnjem gozdu in na travnikih lovili ter nabirali hrano, odpadke pa odlagali v bližini svojih bivališč. Vse to je lahko s pridom izkoristil tudi volk, ki mu ni bilo treba več stalno loviti živali, ampak je počakal, da so ljudje to storili namesto njega. Seveda vsaka žival ne bi bila sposobna takšnega sožitja, za pse pa je značilno prilagodljivo vedenje. Večina divjih živali namreč za svoj obstoj ne potrebuje človeka in se ob njegovi prisotnosti umaknejo oz. branijo z begom. Redke, ki ne, imajo prednost in lažje pridejo do hrane in njihovim mladičem zagotovijo preživetje. Vseeno pa moramo povedati, da je dandanes razlika med volkom in psom tolikšna, kot denimo med sodobnim človekom (homo sapianesom) in neandertalcem. Življenje s človekom je namreč v veliki meri vplivalo na razvoj tega našega spremljevalca in družabnika, pes je svoje vedenje in ne nazadnje tudi obliko sporazumevanja prilagodil življenju s človekom. Že tisočletja torej pes pomaga človeku pri najrazličnejših dejavnostih (lov, pašnja ovac, obramba, iskanje in reševanje pogrešanih, terapija s pomočjo psa) in v marsikateri družini zaseda mesto pravega družinskega člana. Človek in pes sta postala nerazdružljiva partnerja in zvesta družabnika, ki drug drugega obožujeta in se spoštujeta. Je naš zvesti prijatelj, ki nas je vedno vesel, nas posluša, razvedri in nam pomaga v težkih trenutkih. Rad nas ima takšne, kakršni smo. Zanj ni pomembno, ali je skrbnik star, mlad, 'lep', zdrav ali bolan. Psu lahko zaupamo tegobe in probleme, daje nam uteho kadar smo nesrečni ali žalostni. V takšnih trenutkih, ki so pristni in iskreni se nam zdi, da nas razume, zato nam je lažje. Psi se ne pretvarjajo. Kakor moramo spoštovati ljudi okoli sebe, moramo spoštovati tudi psa oz njegove potrebe in imeti do njega odgovoren, pošten, korekten in srčen odnos , kakršnega si želimo, da imajo drugi do nas samih. Zato torej nudimo našim najboljšim prijateljem le najboljše in jim pomagajmo, da bo naše skupno življenje mirno, prijetno, zabavno in srečno za celoten človeško – pasje krdelo in njegovo okolico.

Kontakt: Valentina Horvat Kokalj, 041/921-722, pasjaposta@gmail.com